Prvi začetki segajo v rojstvo. Prva slika sveta, ki jo vidiš, ko prideš iz materinega trebuha. Prvo spanje ob materinem telesu in čutenje njenega srca, ki se zlije s tvojim. Prva igrača, prvi nasmeh. Prvo plazenje po vseh štirih, prvi koraki in navdušenje vseh prisotnih. Prvič v vrtec, prvič v šolo. Srednja šola, fakulteta, prvi dan v službi. Prvi kos garderobe kupljen s prvo plačo. Prvi poljub, prvi fant, prva (in upam da zadnja) poročna noč. In krog se ponovi.
Kateri začetki pa dejansko štejejo?
Začetki čustev. Varnost, toplina ob materinem telesu. Kdaj to občutim? S partnerjem. Čutiš vse, vse. Vse kar ti lahko ljubezen podari.
Začetki uspehov. Prvi koraki z navdušenjem staršev. Tvoj uspeh, postaneš samostojen. Grajenje kariere in uspehi, ki pridejo za vsemi padci in vzponi.
Začetki zavestnosti. Kaj hočem, kaj si želim? Kaj bom postal? Kakšna oseba želim biti? Kakšen sem?
Vprašanja, vprašanja, vprašanja - krasijo mojo glavo vsak dan. Včasih z občutki sramu, krivde, ljubezni, jeze... vrtoglavice čustev, ki jih včasih ne morem nadzirati. Kot da je zavest izgubila nadzor, možgani so podivjali. Ne morem se skoncentrirati na stvari, ki so pomembne. Preveč je vsega in vse si ženem k srcu. Pa je to prav? Bom tako daleč prišla? Bom s tem dosegla cilje?
Kdor čaka, dočaka. Čakam na jutri. Živim danes z ozirom v preteklost. Čas je, da jo spustim. Pa je to popolnoma mogoče? Vedno me bo preganjala. Ni grozna, je tudi lepa včasih. Zakaj me zatira s spomini, ki se jih je težko spomniti? Vedno znova v meni prebudijo bolečino. Si želim tako trpeti? Ali se imam sploh rada?
Začaran krog misli in sprenevedanj, da bo vse v redu. Ne bo, dokler ne bom šla naprej. Zavedanje prvi korak. Izvajanje je drugi, vendar mnogo težji.
Gradim na sebi, uspeva mi. Rabim samo še čas, ki pa se hitro izteka. Se bo iztekel preden bom postala človek skoraj brez obžalovanj?
Čakam in mislim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar